Zgodovina osvanjanje Alp je povsod tesno povezana z domačini, ki so poznali svoje gore in doline. Ti ljudje so v divjih gorskih pokrajinah pokazali prvim obiskovalcem gora pota čez prelaze in do vrhov. Brez njih bi si težko predstavljali začetniško raziskovanje gorskih predelov. Kmetje v gorskih dolinah so poznali le svet v svojih mejah, zato je moral turist najti pravega poznavalca, ki je že pretaknil nekatera gorska zakotja in je po sledovih izgubljenih ovac ali na lovu odkril dostope na vrhove. Ni pa bil vsak pastir ali lovec že dober poznavalec. Do koder so se pasle ovce ali vodile gamsje steze, se je že spoznal, pred višinami pa ga je navdajal strah praznoverja, združen s podzavestno bojaznijo pred neznanim, pred prepadnimi globinami, ki so neredkokdaj povzročale omotičnost in grozo pred nesrečno smrtjo. Vodnik je torej bil lahko le tisti, ki je obvladal drznost in neustrašnost, iznajdljivost in dobro poznavanje terena. Vodnik je bil nekako tudi služabnik, nizko pod gospodom, ki ga je najel. Prvi vodniki, ki so spremljali tujce v gore, zato niso bili vredni omembe, če je sploh ostal kakšen zapis o tahšnih poteh, ki vsekakor še niso imele za cilj visokih vrhov. V naslednjih letih se je vodništvo počasi začelo vse bolj razvijati. Obiskovalcem so še zadostovali pastirji ali kmetje, kadar so lahko odšli z doma, pa tudi lovci in drvarji. Vodništvo je ostajalo na ravni kažipotarstva in nosaštva, ker so bili resni in zahtevnejši turisti le redki. Do takrat je bil vodnik lahko vsakdo, ki ga je turist najel. Tak vodnik pa ni prevzel nobene odgovornosti za varnost svojega vodenca in njegovo prtljago, pa tudi prepričani niso bili, če jih bodo pripeljali na zaželen cilj. Večkrat se je zgodilo, da tak vodnik sploh ni poznal predelov, po katerih naj bi vodil in je le v želji za zaslužkom šel s turistom v gore. Zaradi takšnih in drugačnih neljubih dogodkov je bilo treba vodništvo dostojno urediti, saj do takrat noben vodnik ni bil avtoriziran. Konec 19.stol. so gorski vodniki delovali v skladu s pravilnikom o gorskih vodnikih, ki je bil izdan 1874. Na Primorskem je veljal vodniški red iz leta 1884 in je vključeval tudi vodenje po kraških jamah, na štajerskem 1896, kasneje 1904 pa je za osrednjo Slovenijo začel veljati red za gorske vodnike za vojvodino Kranjsko.
DOAV je z ustanovitvijo svojih sekcij skušala urediti vodništvo, kakršno je že dolgo obstajalo v drugih Alpah. S potrditvijo po oblastvu, ki je sledila na priporočilo katere izmed planinskih organizacij (takrat seveda še nemških) in preverjanju pri občinah, je bil vodnih zavezan, da se ravna po vodniškem redu in tarifi, katera je bila določena za vsako posamezno turo. V vodnikovo knjižico, ki mu je bila izkaznica, je turist po vsaki turi vpisal spričevalo in na podlagi tega so oblasti vsako leto znova presojale, če je vodnik sposoben za svoje delo ali ne. V vodniški knjižici je bilo tudi točno določeno, na katere ture sme vodnik voditi in ga je le na izrecno zahtevo gosta lahko spremljal tudi drugam, vso odgovornost pa je v tem primeru prevzel turist sam. Slovenski ljudje so na začetku hodili v nemške vodniške tečaje, toda brez prisotnosti SPD, ki je kmalu uvidelo, da sodelovanje z nemškim DOAV ni mogoče. NA proslavi 10.letnice SPD 1903 v Ljubljani, je namestnik načelnika dr. Fran Tominšek postavil odločno zahtevo, da mora društvo avtorizirati svoje gorske vodnike. Istega leta je naslovilo SPD oosebno vlogo na vlado v Ljubljani, da se tudi SPD prizna pooblaščanje vodnikov. S svojo zahtevo so uspeli in novi red za gorske vodnike, ki ga je izdala deželna vlada za Kranjsko z razglasom 20.8.1904, v deželnem zakoniku ne omenja več DOAV. Kmalu zatem je SPD začelo prirejati vodniške tečaje, da bi sposobne fante lahko priporočili pristojni oblasti za pooblastitev gorskega vodnika. Planinski vestnik le leta 1905 objavil, da se bo tak tečaj opravljal že v prihajajoči zimi. In res se je v marcu 1906 organiziral v Ljubljani 1.vodniški tečaj SPD, ki se ga je udeležilo 20 uka željnih fantov in mož. Osrednje društvo je udeležencem priskrbelo hrano in stanovanje brezplačno ter jim povrnilo tudi potne stroške. Komisija je napravila z njimi izlet na Šmartno goro čez Bovčkove skale (Turnc) in jih tam praktično preizkusila. Ob koncu so vsi tečajniki dobili vodniško značko in spričevalo o sposobnosti, s katerim so vložili pri pristojni oblasti prošnjo za pooblastitev službe gorskega vodnika. V začetku 20-tih let prejšnjega stoletja je vodništvo počasi začelo izgubljati pomen. Klasično turistiko, katere so se udeleževali le gmotno dobro podprti krogi, je zamenjevalo novo gibanje. Večina navadnih pristopov je bila že tedaj zelo znana, nadelana in zavarovana, da zanje vodniki sploh niso bili potrebni. Začela je izhajati literatura s točno opisanimi potmi in smermi.
Drugi razlog je bil, da je turistika z vodnikom veljala za manj vredno, cenjena so bila le dejanja, ki so jih opravili posamezniki ali naveze z lastnimi močnmi. V množici, ki je začela zahajati v gore, je bil večinoma srednji sloj in pa študentje, ti pa seveda niso imeli denarja za vodnike. Tehnika je tako napredovala, da so najboljši pristopniki in alpinisti v tej dobi že daleč prekašali skoraj vse vodnike, kateri niso sledili napredku in razvoju. Seveda pa se to ni dogajalo iz danes na jutri, še vedno je bilo nekaj neizkušenih turistov, ki so na pohodih potrebovali spremstvo in pomoč vodnika ali nosača. Leta 1930 se je osrednji odbor SPD začel ponovno ukvarjati z ureditvijo gorskega vodništva, ker dotedanja tarifa, ki je še obstajala po 1.svetovni vojni, ni mogla več veljati, posebno pa še zato, ker nad vodniki ni bilo nobenega nadzora. Banski upravi se je predlagal nov red za gorske vodnike, ki ga je ta izdala 15.11.1930. Tedaj so vodnikom zamenjali stare vodniške izkaznice z novimi. Vodniški red za gorske vodnike je določal, da lahko dobi dovoljenje za službo gorskega vodnika tisti, ki je strokovno usposobljen za to delo. O tem se je oblast posvetovala s pristojnim planinskim društvom. Po dveletnem diskutiranju je SPD leta 1933 pristopilo k organizaciji tečaja za vodnike v večjem obsegu. Predavanja se je udeležilo 31 slušateljev, večinoma aspirantov za gorske vodnike. Tečaj pa so obiskovali tudi člani reševalnih odsekov. Vodništvo je spričo množične hoje po gorah brez vodnikov stopilo nekako v ozadje, tako, da se je šele leta 1935 zaključil ta tečaj, ki so ga organizirali 1933 in nadaljevali 1934 z zimskim tečajem. Vodniški pripravniki so opravljali praktični del tečaja na dveh območjih. Za Julijske Alpe v Vratih, za območje Savinjskih Alp pa na Okrešlju. Tridesetim kandidatom je komisija priznala usposobljenost za gorskega vodnika. Novi vodniki so dobili vodniška spričevala oziroma svoje vodniške knjižice in novo značko gorskega vodnika. Tako je bil zaključen največji tečaj za gorske vodnike pred drugo svetovno vojno. V naslednjih letih so bili vodniki v splošnem le malo zaposleni. Njihovo skoraj najvažnejše delo je bilo reševanje ponesrečencev in oskrba planinskih koč. Po vojni, 1948 leta je na 3.redni letni skupščini odbora za planinstvo in alpinistiko FZS sprejel sklep, da se takoj začne z organizacijo gorske vodiške službe. Komisija je izdelala pravilnik vodniške službe in potrdila stare vodnike, novi pa so bili potrjeni po uspešno opravljenih izpitih.
V nasprotju z ostalimi alpskimi narodi, leta 1959 v takratni Jugoslaviji nismo imeli poklicnih gorskih vodnikov. Povečan promet in turizem, ki sta pospeševala priložnostni obisk gora domačim in tujim izletnikom-planincem, pa sta nakazovali na to, da bi takšno službo potrebovali tudi v Sloveniji. Potovalne agencije so se večkrat znašle pred problemom, kje dobiti vodnike za skupine tujih turistov, ki so si želeli obiskati naše gore po poteh ali v stenah. Planinski zvezi Slovenije te naloge ni bilo težko realizirati, saj ni manjkalo izurjenih gornikov, ki so se ukvarjali z alpinizmom in planinstvom že dolga leta ter imeli veselje in sposobnost za vodniško delo. Na skupščini v Ravnah leta 1959 je bil sprejet pravilnik o organizaciji gorskih vodnikov in zveza planinskih društev je začela z izbiro kanididatov na vsem svojem območju. V začetku leta so poslali razpis vsem planinskim društvom, naj prijavijo kandidate, ki bi lahko prišli v poštev za gorske vodnike. V prijavi so morali prosilci navesti dobo aktivnega delovanja v planinstvu in alpinizmu, gorske skupine v katerih bi želeli voditi ter število opravljenih tur in vzponov v njej. Vsi izbrani kandidati so dobili program za vodniške izpite, ki so bili opravljeni 21.6.1959 v Vratih pred strokovno izpitno komisijo, določeno s strani upravnega odbora PZS. Leta 1970 so slovenski gorski vodniki poskušali prvič ustanoviti svoje združenje, kot so ga imeli po drugih alpskih državah. Toda nekateri posamezniki iz vodstva PZS so temu nasprotovali, tako so izkušnje in uspehi naših alpinistov v gorstvih sveta, ki bi jih drugod uporabili tudi za razvoj gorskega vodništva, po večini ostali neizkoriščeni. Po osamosvojitvi Slovenije so se razmere glede organiziranja in vključevanja slovenskih gorskih vodnikov v svojo in mednarodno organizacijo bistveno spremenile. Tako je bil ustanovni občni zbor ZGVS 26.5.1993 v Ljubljani. Že tedaj si je novo vodstvo za glavno vlogo zadalo vključitev ZGVS v mednarodno organizacijo (IFMGA) gorskih vodnikov. Po dogovoru so nam dodelili za mentorje južne Tirolce, ki so nam pomagali do izšolanja ustreznih kadrov, kateri so veljali za vse druge alpske gorske vodnike. Pogoj vključitve je bila tudi vsakoletna udeležba na skupščinah IFMGA. 22.11.1997 je bila ZGVS na skupščini IFMGA v Kalsu pod Grossglocknerjem slavnostno sprejta v mednarodno zvezo gorskih vodnikov (IFMGA.)
Janko Oprešnik